Home

Več o nas najdete na spletnih straneh Knežjega stega Celje1

KNEŽJI STEG CELJE 1 SE PREDSTAVI
Na Celjem se dviga starodavni kapucinski samostan z župnijsko cerkvijo Sv.Cecilije. Častitljiva zgradba, v kateri so stoletja dolgobradi patri kapucini molili in živeli po vzoru sv. Frančiška. Vanjo so se vsaj nekajkrat na leto hodili spovedovat grešniki od blizu in daleč. Do cerkve vodi 91 stopnic. Samostan je zelo potreben prenove in okrog njega je med tednom »blaženi« mir. Vsak petek in soboto popoldne pa stari zidovi oživijo. Okrog njega se podi tolpa veselih »rutkarjev«, ki del svojega prostega časa preživljajo v igri in učenju v skavstkem duhu in v uresničevanju gesla »Kar nabolje bodite pripravljeni služiti«.
Tu smo namreč našli zatočišče skavti Knežjega stega Celje 1. V imenu stega imamo pridevnik »knežji«, ker se naše mesto ponaša z bogato zgodovino celjskih knezov, dodatek 1 pa je zato, ker smo se v Celju prvi navdušili za skavtstvo prav v naši župniji. Ime  stega dopolnjuje tudi naša rutica v barvah celjskih knezov, ki je modre barve, obrobljena z rumenim trakom, v trikotniku pa so tri rumene zvezde. Te zvezde pa niso le zapuščina celjskih knezov, temveč nas  spominjajo na tri skavtske kreposti: čistost, odkritosrčnost in požrtvovalnost.
V stegu se združujejo vse tri skavtske veje:
•krdelo volčičev in volkuljic Pogumni ostrozobci, ki so, kot njihovo ime pove, zelo pogumni, radovedni in zelo radi lovijo nove plene v skladu s svojim geslom »kar najbolje«;
•izvidniki in vodnice v četi Rumene zvezde, ki so vedno pripravljeni na vsakovrstne izzive;
•popotniki in popotnice v klanu Knezi obložene mize, ki navdušeno zajemajo iz bogato obložene mize skavtskega žibvljenja in se radi dajejo na razpolago v služenju, kjerkoli je to potrebno;
•skupnost 12. voditeljev, ki skušajo voditi in usmerjati to naše skavtovanje.
Letos mineva deset let, odkar smo se začeli igrati veliko igro, ki ji pravimo skavtstvo. Hitro je minilo to desetletje in prav je, da malo pobrskamo po spominu in naredimo inventuro našega stavtovanja. To želimo storiti s tem zbornikom: skavtom, ki so že končali oz. končujejo svojo aktivno skavtstvo v zahvalo in spomin, mladim, ki so v polnem skavtskem zaletu, ki svojo skavtsko pot šele začenjajo, ali pa jo še bodo, pa v spodbudo in izziv.
KAKO SMO ZAČELI
Spomladi leta 1993 so imeli birmanci župnije sv.Cecilije iz Celja duhovne vaje v Logarski dolini. Bilo jih je čez 40. Bili so zelo živahni in animatorji z duhovnim voditeljem so jih s težavo krotili. V času programa je še šlo, v prostem času pa…. Nekega popoldneva po kosilu je skupina razposajenih fantov skoraj popolnoma »razmontirala« nek stari avtomobil, ki je bil sicer zapuščen. Pa se je našel lastnik in zahteval odškodnino… Duhovni voditelj – mladi kaplan se je držal za glavo: le kaj naj stori s temi divjaki. Birma je minila, končalo se je šolsko leto, v jeseni pa je bilo zelo malo teh birmancev pripravljenih nadaljevati verouk. Kaplan pa ni imel miru. Slišal je za skavte, ki so takrat postajali krik mode med katoliško mladino v Sloveniji in…. Kaj, če bi poskusili tudi pri nas? Idejo je zaupal nekaterim odraslim župnijskim sodelavcem, ki jim prav tako ni bilo vseeno, kaj se dogaja z mladino. Poskusiti ni greh, so skupaj sklenili in začeli iskati. Najbližji skavti so bili v Slovenskih Konjicah. Navezali so stike z njimi in ….  Tako se je začela zgodovina našega stega.
ZGODOVINA STEGA 1993 – 2004
V oktobru 1993 je bilo prvo srečanje, na katerem se je zbralo več kot 30 otrok, število pa se je v nekaj tednih zmanjšalo za polovico. Vseeno pa jih je ostalo dovolj za ustanovitev čete Rumene zvezde s tremi vodi izvidnikov in vodnic. Na prvih srečanjih smo bili voditelji (Tine, Janko, Judita in br. Marjan) zelo nebogljeni. Vendar so bili otroci navdušeni. Spominjam se, s kakšno zavzetostjo so izbirali živali za imena vodov. To so bili orli, sokoli in polhice. Prve skavtske korake smo delali ob pomoči Konjičanov, ki so nam pomagali organizirati naše prvo zimovanje v Libojah. Na druženju s Konjičani v Češnjicah nad Frankolovim pa je v maju 1994 že dalo obljube prvih 12 naših skavtov. Nosili smo konjiško rutko (bela z rumenim robom). Poleti pa smo prvič taborili skupaj s Konjičani na Sv. Križu nad Planino pri Sevnici.
V skavtskem letu 1994/95 smo delovali s četo Rumene zvezde s tremi vodi izvidnikov in vodnic (Orli, Sokoli in Polhi) in že oblikovali skupino noviciata. Zimovali smo v Libojah in izvedli prvi samostojni letni tabor v Ankaranu. To je bil lep sproščen tabor: dopoldne so potekale skavtske aktivnosti, popoldne pa smo se kopali. Tabornega ognja zaradi požarne ogroženosti žal nismo mogli kuriti. Tu smo se tudi osamosvojili, zamejali rutice in se preimenovali v Celje 1. Na tem taboru je dalo obljube 12 izvidnikov in vodnic, 8 skavtov pa je iz noviciata prestopilo – oblikovalo klan popotnikov in popotnic. S tega tabora mi je razen menjave rutic najbolj ostal v spominu skavtski krst. Ta je bil ob morju. Vsakega novinca smo najprej povaljali v mivki z zavezanimi očmi, ga peljali pod mrzel tuš, povaljali v blatu in za konec je moral še skočiti v morje. Še nekaj tednov po taboru so se skavtske mame jezile pri pranju zaradi mivke, ki je ostala po žepih in za robovi kopalk in kratkih hlač.
Jeseni 1995 je začelo delovati krdelo volčičev in volkuljic – Pogumni ostrozobci. Negotovo smo z volčiči delali prve korake v džungli Akela Judita, Bagira Barbara in Balu Marjan. V tem skavtskem letu se je povečalo tudi število izvidnikov in vodnic, pa tudi popotnikov. Izvedli smo zimovanje za izvidnike in vodnice ter volčiče in volkuljice v Libojah, letni tabor v Kančevcih, se udeležili čistilne akcije štajerske regije »Dan črnih vrečk«, opazneje sodelovali v domači župniji in pozornost posvetili tudi izobraževanju voditeljev (udeležba stegovodje in voditeljice krdela na taborni šoli). Letni tabor v Kančevcih mi je ostal v spominu tudi zaradi pohoda na kopanje, dolgega 11 kilometrov od Kančevcev do Moravskih toplic. Šli smo v gosjem redu, vsi v krojih: popotniki, izvidniki in volčiči in med potjo prepevali. Lepo nas je bilo pogledati in takrat sem bila zelo ponosna na nas.
V skavtskem letu 1996/97 smo razen izvedbe zimovanja in letnega tabora sodelovali tudi na srečanju skavtov štajerske regije »Štrkov jam« v Kančevcih in na srečanju roverjev in popotnic na Brinjevi gori. Maja 1997 pa smo na Svetini pripravili srečanje treh stegov, ki delujejo v kapucinskih župnijah (Ljubljana 4, Ptuj in Celje 1) ter ZTS – Celje. Srečanje je bilo prijavljeno kot projekt z naslovom “Alma Karlin in mesto Celje” na Uradu RS za mladino. Poletni tabor pa je bil v čudovitem naravnem okolju sredi gozda v Zagorju na Kozjanskem. Vsi, tudi volčiči, smo spali pod šotori, kuhinjo smo si uredili pod velikim vojaškim šotorom, poljsko stranišče v gozdu, pitno vodo pa so nam pripeljali gasilci s cisterno. Na tem taboru smo se vsi veliko naučili o preživetju v naravi. Spominjam se tudi, kako je br. Matej, naš takratni duhovni asistent, še bogoslovec, splezal na vrh zelo visoke smreke, ki se je kar majala sem in tja.
Volčiči in volkuljice so se maja 1997 udeležili državnega srečanja v Škofji Loki, maja 1998 pa so spoznavali prebivalce džungle v ljubljanskem živalskem vrtu. S celotnim stegom smo se oktobra 1998 udeležili tudi srečanja mariborske regije v Račah »A si ti tud pado not«. Letni tabor skavtskega leta 1997/98  je bil na Libni nad Krškim. Volčiči so se igrali Babilon, izvidniki pa so bili Rimljani. Skavtsko leto 1998/99 pa smo zaključili z letnim taborom na Rakovcu pod Pohorjem. Tudi okolje tega tabora je bilo zelo idilično: med dvema potočkoma, na robu pohorskega gozda, volčiči v napol podrti šoli in izvidniki v pravem taboru. Tu smo spoznavali življenje nekdanjih steklarjev in drvarjev. Posebnost tega tabora so bile skavtske maše br. Milana, ki je bil posvečen samo nekaj dni pred našim taborom. Bili smo zelo ponosni nanj. Na tem taboru smo ga tudi krstili z imenom Pogumni medved.
Klan popotnikov in popotnic se je na svojih popotnih taborih v teh letih potepal po soški dolini (Rateče – Tamar – Vršič – izvir Soče – Trenta – Soča – Lomovje v letu 1997), po Pohorju (1998) in po slovenski Istri z markiranjem evropske pešpoti (1999). Hoja po vročini, močnem nalivu, žulji, dolgi pogovori, lepe duhovne misli, druženje, prijateljstvo in še mnogo drugega je ostalo v  srcih popotnikov.
Ves ta čas smo želeli služiti in se dajati na razpolago bližnjemu. Tako smo lepo sodelovali s socialno službo v Krajevni skupnosti Pod gradom  pri izvedbi srečanj za starejše občane in drugih prireditev, sodelovali pri oblikovanju nedeljskega bogoslužja in praznikov v domači župniji (Božič, Velika noč, sv. Cecilija, miklavževanje, materinski dan, izdelava adventnih venčkov, butaric…) ter junija 1999 predstavljali domačo župnijo sv. Cecilije na dekanijski sinodi v Celju. Vsako leto smo poskrbeli za sprejem in raznos „Luči miru iz Betlehema“ po celjski dekaniji, sodelovali pa smo tudi s Karitasom,  Rdečim križem in ZTS. Vsako leto smo imeli vsaj eno srečanje s starši skavtov (pikniki, dnevi odprtih vrat na zimovanjih in letnih taborih). V letu 2000 smo organizirali tudi praznovanje desetletnice našega združenja v Celju, katerega so se razen našega udeležili tudi stegi iz Domžal, Mislinje in Zreč (to praznovanje je opisano v posebnem prispevku).
V naslednjih letih se je povečalo število skavtskih voditeljev, ki so izšli iz naših vrst in so se izobraževali tudi na tabornih šolah pota in metode, ki jih je organiziralo združenje. To so bili Peter, Luka, Simon, Tilen, Primož, Sašo, Katka in Grega, v voditeljskih vrstah pa sta se nam pridružili tudi Metka in Nataša. Delo je postajalo vedno bolj razvejano, izzivi in naše sanje vedno večje. V letu 1999 je postal naš duhovni voditelj br. Marko – Budni medved, ki je še vedno z nami, leto za njim pa se nam je za dve leti pridružil br. Vlado – Prijazni medved. Sedaj je z nami tudi br. Klemen – Veseli tiger. Leta 2001 nas je zelo prizadela smrt kapucinskega provinciala br. Štefana Balažica, ki je bil naš velik prijatelj in dobrotnik, v času delovanja br. Mateja pa tudi duhovni voditelj.
Zimovanja in letni tabori zadnjih let so bili zelo pestri in so podrobneje opisani v posebnih poročilih. Doslej smo na vse letne tabore volčiči in izvidniki hodili v iste kraje z ločenim bivanjem in programom, predvsem zaradi lažje in boljše organizacije kuhinje (Kovk 2000, Sv.Trije kralji nad Rovtami 2001, Šmihel nad Mozirjem 2002 in Sv.Miklavž nad Rimskimi Toplicami 2003). Pri tem zasluži veliko zahvalo in pohvalo naša dolgoletna kuharica Zinka, v zadnjih dveh letih pa tudi Boštjan. Ti skupni tabori so bili zelo lepa druženja pri skupnih večerih ob tabornem ognju in skavtskih  mašah v naravi. V zadnjih treh letih smo zimovanja izvedli ločeno po vejah. Morda prihaja čas, ko bo to potrebno storiti tudi z letnimi tabori. Popotniki so se potepali po različnih predelih Slovenije (na Dolenjskem z udeležbo na Briga me (2001), osvojili so vrh Triglava (2002), lansko leto pa pogledali kar krepko preko naših meja z udeležbo na mednarodnem taboru popotnikov Roverway na Portugalskem. Zadnja leta smo uvedli tudi dan stega, to je čas, ko se čez vikend zberemo skavti vseh vej na skupnem druženju nekje v naravi izven kraja našega stega, s tabornim ognjem, igrami in izzivom, ki doseže vrhunec z obljubami novincev in se nam pri skavtski maši pridružijo še starši in nato skupaj praznujemo. Tudi prehode med posameznimi vejami praznujemo zelo slovesno.
V vseh teh letih se je v našem stegu menjalo preko sto skavtov. Nekateri so prihajali, drugi odhajali, nekateri so se ustavili le za leto ali dve in nato iz različnih razlogov odšli, precej pa jih je med nami odraslo preko vseh stopenj od volčiča, izvidnika, noviciatarja do popotnika oz. fanta/dekleta odhoda. Vsak od njih je prispeval svoj kamenček v pisanem mozaiku našega stega in tudi zaradi njih danes praznujemo. Večina sedanjih voditeljev je zrasla v naših vrstah in  upam, da se bodo v tudi prihodnjih letih za voditeljstvo odločali še kateri od teh, ki so sedaj v krdelu, četi ali klanu.
Kaj naj rečem za sklep? Bogu in vsem nekdanjim in sedanjim skavtom našega stega sem neizmerno hvaležna, da se smem z vami igrati to veliko skavtsko igro, ki sem se jo igrala z veseljem, v kateri sem se tudi sama veliko naučila, preživela ogromno prijetnih trenutkov (tudi tesnobnih – toda ti hitro tonejo v pozabo) in ji posvetila tudi večino svojega prostega časa. Moja skavtska pot v mladinskih vrstah se počasi končuje, nadaljevala pa jo bom z odraslimi skavti, ki so v našem kraju pred dvemi leti ustanovili svojo bratovščino, saj  skavtstvo ni hobi, temveč način življenja, ki te zaznamuje za vedno. Tudi BI-PI je rekel: „Enkrat skavt – vedno skavt“. Upam, ba bomo tudi naprej dobro sodelovali in se skupaj dajali na razpolago našim bližnjim, zlasti v naši župniji. Vsem želim srečno pot.
Judita Tratnik-Kač, Preudarna volkulja (tudi Akela)

Zbornik BROSURA-Nasih 10 let

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s