Home

KRATEK ŽIVLJENJEPIS ŠKOFA ANTONA MARTINA SLOMŠKA

Veličina naroda se ne meri po številu prebivalcev, ampak po duhu ljudi, še zlasti posameznikov, ki hodijo pred njim. Ali imamo Slovenci velike ljudi, ki so po duhu enakovredni velikim osebnostim drugih narodov? Imamo jih, a jih slabo poznamo in premalo cenimo. Eden takih je vsekakor ANTON MARTIN SLOMŠEK. Ob odkrivanju njegove osebnosti in dela ga lahko mirno postavimo ob svetnike in velikane duha pri drugih ljudstvih. Nekateri mu to že dolgo priznavajo, drugi to šele (ali ponovno) odkrivajo.

Umrl je 24. septembra 1862 v Mariboru in bil tam tudi pokopan. Mnogi ljudje so vedno videli v njem SVETNIŠKO OSEBNOST in kmalu po smrti so začeli z mislijo na beatifikacijo. Zaradi mnogih težav naše zgodovine je postopek tekel počasi. Uradni del postopka za beatifikacijo je potekal 74 let. Zaključil se je 19. septembra 1999 na Betnavi pri Mariboru, kjer je papež Janez Pavel II. opravil obred slovesne beatifikacije. Od tedaj naprej ga lahko slovesno častimo in se mu priporočamo v različnih zadevah. Ko bo pa potrjen še en čudež na njegovo priprošnjo, pa bo stekel še en proces, ki je zadnja stopnja v priznavanju svetosti nekemu človeku. Srčno upamo in želimo, da bo to kmalu in da bodo Slomškove izredne kreposti in zasluge priznane pred vso Cerkvijo in bo dokončno prištet med svetnike.

KDO JE BIL IN OD KOD?

Novoporočencema na Slomu pri Ponikvi Marku Slomšku in Mariji, roj. Zorko, se je 26. novembra 1800 rodil prvi otrok. Še isti dan, kakor je bila tedaj navada, sta ga botra odnesla v župnijsko cerkev sv. Martina na Ponikvo k svetemu krstu. Krstili so ga za Antona. Njemu so sledili še drugi otroci, a bi ga oče zaradi razumnosti in pridnosti želel imeti doma na veliki kmetiji. Mama ga je v svoji iskreni veri in s čutom za duhovnost videla drugje: kot mašnika. Tudi kaplan Prašnikar, ki je bil tedaj na Ponikvi velika duša, z občutkom za šolo in kulturo, se je strinjal z mamo in pripomogel, da je tudi oče pristal. Tonček je šel v šole: iz Prašnikarjeve nedeljske najprej v Celje, nato v Ljubljano, kjer se je spoprijateljil s pesnikom Prešernom, nato v daljni Senj in končno v Celovec. Doma je postajalo žalostno: nenadoma je na porodu osmega otroka umrla mati, oče pa že pet let za njo. Dom mu je postajal tuj in Prašnikar, ki je med tem postal župnik v Olimju, vedno bolj prijatelj, vzgled in dobrotnik. Pri njem je daroval svojo novo mašo septembra 1824. Kaplanska mesta so bila blizu: na Bizeljskem in nato v Novi cerkvi pri Vojniku. Od tod je šel nazaj v celovško bogoslovje za duhovnega voditelja bogoslovcev, do 1838. Nato ga je pot vodila zopet proti jugu – v Vuzenico, kjer je bil šest let izredno goreč in dober dušni pastir. 1844 ga najdemo v službi kanonika na škofiji v Št. Andražu, a le za dve leti, nakar se vrača nazaj proti domu – v mesto mladosti, Celje, za župnika in opata. Ta zadnja postaja v dušnem pastirstvu pa je bila izredno kratka, saj je bil že po štirih mesecih posvečen v škofa in sicer v stolnici v Salzburgu 5. junija 1846.

ZAKAJ JE VELIK?

Vsepovsod je bil zavzet duhovnik, predan evangeliju in ves v službi ljudem. V svojem DUŠNO-PASTIRSKEM DELU se je posvečal vsem področjem. Še zlasti pa je delal za otroke in mladino. Ohranjenih je veliko njegovih lepih pesmi in basni, kjer je znal na zanimiv način povedati resnico, tako, da bi vzgajala, bodrila in pomagala človeku rasti v trdno krščansko osebnost. Jedro njegovega dela je bila skrb za zveličanje duš . Na to osnovno željo pa je vezal trud za kulturni in narodni dvig slovenskega človeka, ki ga je imel zelo rad. Moto vsega njegovega dela je povzet v stavku, ki ga je sam zapisal: “Sveta vera bodi vam luč, materin jezik pa ključ do zveličavne in narodne omike.”

Slomšek je velik KULTURNI DELAVEC. Dobro se je zavedal, da napredek raste preko pisane besede. Zato je najprej sam veliko pisal. Preko svojih študentskih pesmi in kratkih pripovedi, mnogih, kasneje ponarodelih pesmi, do pridig, neštetih člankov v Drobtinicah in v raznih časopisih, vzgojnih knjig, kot so Blaže in Nežica v nedeljski šoli, Krščansko devištvo, Knjiga za mladeniče, vse do mnogih opisov velikih slovenskih osebnosti, tja do življenjepisov svetnikov… Skratka velik opus knjižic in knjig, tako da je za časa njegovega življenja skupaj s ponatisi izšlo kar 50 tiskanih del. To pa je poleg vsega drugega dela ogromen doprinos naši kulturi. Ni pa samo pisal, ampak je tudi druge vzpodbujal in želel preko slovenske založbe širiti dobre in poceni knjige med naš narod. Ker mu leta 1845 oblasti tega niso pustile izvesti, je začel z zbornikom Drobtinice, ki je dolga letu prihajal v tisoče slovenskih domov. Šest let kasneje pa mu je vendar uspelo, da je zaživela Mohorjeva družba, ki vse do danes opravlja veliko kulturno in literarno delo. Slomšek je velik VZGOJITELJ, tako po svoji praksi kakor tudi po odgovornosti in priročnikih. V Vuzenici je kot župnik sam napisal izredno uspeli priročnik za nedeljske šole z naslovom Blaže in Nežica v nedeljski šoli. Doživel je izjemen uspeh, saj je bil velikokrat ponatisnjen, preveden v češki jezik in uporabljan celo v daljni Rusiji. Kot šolski nadzornik je veliko delal za vzgojo in za spremembe v šolstvu tedanje Avstro-Ogrske. Sam ali s sodelavci je izdal več različic beril za slovenske in nemške šole, katekizme in pesmarice. Ko je uspel sedež škofije prenesti v Maribor, je še isto leto ustanovil bogoslovje in teološko šolo. To je bila hkrati prva visoka šola v štajerski prestolnici in je odločilno vplivala tudi na kasnejšo rast drugih šol, saj se je s tem močno povečal delež slovenskih izobražencev v do tedaj zelo nemškem mestu.

Bil je tudi velik EKUMENSKI DELAVEC. Bolela ga je needinost med kristjani, zato je vabil k delu in molitvi za preseganje žalostne razdeljenosti. Ustanovil je bratovščino sv. Cirila in Metoda, ki jo je potrdil tedanji papež Pij IX. Pridružili so se ji kristjani iz vse Evrope Slomšek je kot ŠKOF ostal vseskozi zvest svojim dušnopastirskim načelom. Lahko bi rekli, da je bil župnik vse škofije. Rad je obiskoval župnije, pridigal in spovedoval. Zapisanih in izdanih je okoli 300 njegovih pridig. Kot škof se je mnogokrat obračal na svoje vernike v pastirskih pismih, saj je izdal kar šestnajst rednih in dvajset izrednih pastirskih listov. Veliko si je prizadeval za duhovno in študijsko oblikovanje duhovnikov, organiziral in sam vodil duhovne vaje ter uvedel pastoralne konference. Z ljudskimi misijoni je vernikom želel poglabljati vero in jih bolj povezovati v župnije. Veliko takih misijonov je vodil sam ali vsaj na njih sodeloval. V Celje je povabil misijonski red lazariste, ki še danes uspešno delujejo.

Kot največje delo škofovskega obdobja prištevamo prenos škofijskega sedeža iz oddaljenega Št. Andraža v Labodski dolini (ta se vije vzporedno z Dravsko dolino, v Avstriji) v Maribor in preureditev škofijskih meja. Tako je združil Slovence na Štajerskem v eno škofijo in zajezil potujčevanje. Okrog 200 000 naših ljudi je tako pripadlo mariborski škofiji. S tem se je zarisala narodnostna meja na severu, ki drži še danes. Mesto Maribor pa je postalo škofijsko središče in doživelo razcvet v kulturnem, šolskem, duhovnem in narodnostnem smislu. Škofovsko obdobje njegovega življenja je bilo še zlasti težko: zaradi revolucije 1848, zaradi verske mlačnosti v ljudeh, zaradi nasprotovanja njegovemu delu za narod, jezik in slovensko kulturo.

Slomšek je bil veliki BUDITELJ NARODNE ZAVESTI. V svojih pridigah, pismih in govorih je odločno zagovarjal slovenstvo, vrednost materinega jezika in dolžnost živeli iz duhovnih in narodnih korenin. Toda nikdar ni poniževal drugih kultur ali jezikov. Zato ostaja tako velik in posnemanja vreden.

 

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s