Home

 

Sveti Krištof velja za zavetnika voznikov. Priporočamo se mu za srečne in varne poti v našem življenju.  Vera v moč Krištofove priprošnje je povezana z njegovim poklicem. Na ramenih je nosil ljudi čez vodo. Vsak, ki si ga je Krištof posadil na ramo, je zagotovo dosegel svoj cilj.

Že ob rojstvu je bil izredno velik. Starši so mu dali ime Reprobus, kar pomeni “zavržen”. Ko je odrasel, je odšel zdoma, da bi našel sebi primerno delo. Med potjo je srečal puščavskega meniha, ki si je svojo kočo postavil ob reki. Reprobus mu je zaupal, da išče delo. Moder menih je videl njegovo srčno dobroto, zato mu je svetoval, naj koristno uporabi svojo moč – na svojih ramenih bi lahko nosil ljudi na drugo stran reke. Reprobusu je predlog ugajal, zato je sprejel službo. Za plačilo je dobival hrano in imel streho nad glavo. In ljudje so bili z njim prijazni.

Nekega dne se je pri njem ustavil majhen deček, ki je želel priti na drugo stran deroče reke. Ko je Reprobus z otrokom korakal čez reko, je čutil, da breme na njegovih ramenih postaja z vsakim korakom težje. Komaj je prišel na drugo stran, ves izčrpan je položil otroka na obalo. Čudil se je, kajti tako izmučen še nikoli ni bil, pa je čez reko prenesel že veliko ljudi.

Ko si je malce oddahnil, mu je otrok mirno rekel: “Reprobus, ti si nosil večje breme, kot je celi svet. Nosil si Stvarnika sveta. Jaz sem kralj Jezus Kristus.”

Od tega dne dalje se je Reprobus imenoval Kristoforus, kar pomeni “nosilec Jezusa Kristusa”.

Nedaleč od koče so imeli svoj tabor rimski vojaki. Krištofa so začeli preganjati, čeprav jim ni storil nič žalega. Nekega dne so ga umorili. Uničili so njegovo telo, njegov zgled požrtvovalnega, dobrega človeka pa živi še danes.

(besedilo povzeto po zapisu v delu  Svetniki varuhi – zavetniki – vzori)