Home

Oba letošnja kapucinska zlatomašnika sta pred leti delovala med nami. Br. Bernard Jauk je bil med nami v letih 1977-1985, 1988-1990 in 2004-2005. Br. Gabrijel Recek pa 1985-1990. Med letoma 1988-1990 je bil br. Gabrijel  župnik naše župnije.  Oba sta upravljala tudi župnijo na Svetini.

 

Več o bratih  jubilantih:

Br. Bernard Jauk

Na svet sem prijokal v Serdici, župnija Sv. Jurij v Prekmurju. Pri krstu« sem dobil ime Viktor, po papežu sv. Viktorju I. V naši družini je bilo 13 otrok. Oče Janez je bil dvakrat poročen; iz prvega zakona je bilo 5 otrok, iz drugega pa 8 otrok. Moja mama. Angelca, rojena Šalamon, je prišla v družino kot 20 letno dekle k vdovcu, ki_ je ostal po smrti prve žene sam s 5. otroki. Oče je bil izučen mlinar, zaposlen v vaškem mlinu, pozneje pa v Avstriji. Naša vas je tik ob avstrijski meji«. V treh obmejnih vaseh je živela nemška manjšina. Doma smo govorili nemško. Med drugo svetovno vojno so vasi pripadale nemškemu rajhu, ostali del Prekmurja pa je bil pod madžarsko okupacijo. Leta 1945 je doletela našo družino huda preizkušnja. V začetku julija srno bili prisilno odpeljani (starši s 6. otroki in vnukom, starim dve leti) na grad Hrastovec pri Lenartu v Slovenskih goricah, kjer je OZNA ustanovila zbirno taborišče »za ljudi, ki po njenem mnenju niso simpatizirali z novo oblastjo«. Taborišče je delovalo do začetka septembra istega leta. Zaprtih je bilo veliko ljudi. Zaradi slabih bivalnih razmer in pičle hrane je večje število ljudi umrlo, veliko jih je bilo tudi ustreljenih. 
 
Izgubili srno svoj dom. Nismo vedeli, ali se bomo še kdaj vrnili domov. Osramočeni smo bili in ponižani v dneh, ko je domovini »zasijala svoboda«, čeprav je bil najstarejši 18 letni brat mobiliziran v partizansko vojsko. Po dveh mesecih smo se sestradani in brez vsega vrnili domov. Bili srno nedolžne žrtve. Starši so ohranili vero in zaupanje v Boga. Oče je večkrat ponavljal pregovor: »Mit Gott fang an, mit Gott hörr auf, das ist der schönste Lebenslauf« (podobno slovenski pregovor: Z Bogom začni vsako delo, pa bo dober tek imelo).
V prvih letih po vojni srno imeli verouk še v šoli. Spominjam se, kako nam je naš župnik Alojzij Gabor govoril o mučeništvu sv. Štefana. Župnik je bil dober katehet in nam je zelo nazorno pripovedoval o diakonu Stefanu kot pogumnem možu. Prejeli srno nauk o junaškem pričevanju za vero in zgled odpuščanja sovražnikom.
 
Prva dva razreda sem hodil v nemško šolo. Ta je bila v sosednji vasi. Sedemletno osnovno šolo (nižjo gimnazijo) sem končal v domačem kraju. Med počitnicami leta 1951 je župnik po končani šolski spovedi povabil tri dečke na pogovor o duhovnem poklicu. Župniku je dal to pobudo p. Boleslav Polanski, kapucin, ki je takrat živel v Varaždinu. Tam so kapucini. ustanovili interno gimnazijo za fante, ki so se odzvali na vabilo. Med temi sva bila črnolasi ministrant Jože Recek (sedaj p. Gabrijel) in jaz. Leta 1954 sva. skupaj z drugimi končala takratni 6. razred. gimnazije. Istega leta sva začela noviciat pri kapucinih v Varaždinu. Po zaobljubah sva naslednje leto nadaljevala srednje šolanje na Interdiecezanski srednji šoli. (na Šalati) v Zagrebu, ki sva jo končala leta. 1957 z maturo.
 
Po maturi sva začela študij filozofije in teologije na Katoliški teološki fakulteti v Zagrebu, leta 1960 pa nadaljevala na ljubljanski Teološki fakulteti. Po 5. letniku teologije sem. bil 29. junija 1962 v mariborski stolnici posvečen v duhovnika. Tedaj so bili posvečeni še: dvakapucina p. Gabrijel Recek in p. Joahim Kunšek) in dva bogoslovca mariborske škofije Anton Fakin in Jože Šipoš. 
 
Novo mašo sem imel 22. julija 1962 v župnijski cerkvi sv. Jurija v Prekmurju, v kateri sva. se tisto leto zvrstila dva novomašnika: 1. julija p. Gabrijel in 22. julija jaz. 
Po novi maši so me poslali v Vipavski križ, vendar sem bil že ob koncu septembra poklican k vojakom. Odšel sem v Stip v Makedonijo, kjer sem preživel 16 mesecev. V tistem času sem doživel potres v Skopju (26. julija. 1962). Po končani vojaščini sem vpisal 11. oziroma 12. semester na Teološki .fakulteti v Ljubljani, ob nedeljah in praznikih pa sem redno pomagal pri pastoralnem delu v Vipavskem Križu in po okoliških župnijah. Pričakoval sem, da bom ostal na Primorskem, vendar sem bil leta 1964 premeščen v Zagreb, kjer sem na filozofski fakulteti študiral klasično filologijo. Hkrati sem bil tajnik takratnega provinciala p. Alojzija Novaka, Delno sem bil vključen v pastoralno delo v župniji sv. Mihaela na Dubravi v Zagrebu. Po nedokončanem študiju na Filozofski fakulteti sem bil premeščen v Osijek, kjer so kapuciniimeli Srednjo serafsko šolo za naše dijake. Štiri leta (1967-1971) sem poučeval latinski in grški jezik, eno leto tudi. nemščino. Vsa leta sem z veseljem. pomagal v dušnem pastirstvu v Osijeku in okoliških župnijah, zlasti pri spovedovanju, ki ga je bilo pri kapucinih zelo veliko. 
 
Povsod so me lepo sprejeli in dobro sem se počutil. 
 
Leta 1971 sem bil imenovan za kaplana v župniji Ljubljana – Štepanja vas, eno leto sem bil tudi predstojnik samostana. Nisem se še dobro vživel v novo okolje in že sem moral drugam, v Maribor za župnika pri Sv. Jožefu na Studencih. Bilo je veliko dela in skrbi. Leta 1977 sem bil premeščen v Župnijo sv. Cecilije v Celje, kjer sem bil 8 let kaplan in hkrati župnijski upravitelj hribovske župnije na Svetini. VCelju je veliko ljudi prihajalo k spovedi, tako sem imel v letu 1978 več kot 2500 spovedi. Celjska in svetinska leta so mi ostala v lepem spominu. Pri cerkvi na Svetini. (posvečeni Mariji Snežni) smo obnovili zvonik. Vedno bolj je postajala tudi romarska cerkev. Otroci, več kot 100 jih je bilo, so radi prihajali k verouku, župljani pa so se v velikem številu udeleževali nedeljske maše.
 
Po končani moji »osemletki« sem bil prestavljen za župnika največje župnije na Ptuju, k sv. Ožboltu.. Pastoralno delo srno Si. delili 4 duhovniki: p. Vinko Škafar, predstojnik in dekan, kaplana p. Simon Rupnik in p. Karel Gržan in jaz. Delo je bilo naporno, saj srno pomagali tudi po župnijah v okolici. Tu sem vztrajal 3 leta. Vnovič sem bil leta 1988 premeščen v Celje, kjer sem ostal dobri dve leti, do leta 1990, ko sem bil. imenovan za župnika pri sv. Jožefu v Mariboru. Škof dr. Franc Kramberger me je določil za prodekana in rednega spovednika v mariborskem bogoslovju.
 
Po sedmih letih župniške in predstojniške službe sem dobil »sobotno leto«, ki sem ga preživel v kapucinskem samostanu v Celovcu v Avstriji. Predstojnik p. Alfons Kapp, po materi slovenskega rodu, me je z veseljem sprejel. Kapucinska cerkev v Celovcu je bila nekakšen spovedni center za mesto in okolico. V spovednici smo se vsakodnevno zvrstili štirje duhovniki. Od avgusta 1997 do julija 1998 sem imel 3171 spovedi, poleg tega še kakih 800 spovedi v drugih cerkvah, posebej še »šolske spovedi« in spovedovanje redovnic. Maševal, pridigal in spovedoval sem v slovenskem in nemškem jeziku tudi po Koroškem. Dobro sem se počutil, čeprav sem doživel tudi napetosti zaradi rabe slovenskega jezika.
Rad bi še ostal, vendar sem bil po enem letu prestavljen v Maribor za župnika – sodelavca. V tem času sem pogosto pomagal po župnijah. Tu sem dočakal tudi jubilejno leto 2000, pri redovnih sestrah pa sem vodil duhovne vaje. Leta 2002 sem bil imenovan za vzgojitelja mladih redovnikov v Ljubljani. Sledil je »enoletni skok« v Celje, kjer je bilo potrebno urejati pravne zadeve za prenovo staregasamostana. Spet sem se vrnil v Ljubljano in bil naprošen za spovednika redovnicam. Duhovno sem oskrboval tudi Dorn starejših v Štepanji vasi. Ker je bilo to še »premalo«, me je nadškof msgr. Alojzij Uran imenoval za župnika-sodelavca v župniji Ljubljana – Štepanja vas.
 
Kapucini so na prošnjo mariborskega škofa dr. F. Krambergerja že leta 1988 prišli v Prekmurje in prevzeli župnijo Kančevci, ki je bila 6 let v soupravi, da bi zgradili duhovno središče, kar je bila želja prekmurskih duhovnikov. Začasno so prevzeli tudi upravo župnije Martjanci. Vodstvo župnije Kančevci in gradnjo duhovnega središča je prevzel p. Štefan Balažic, ki je ostal tu do leta 1993. Duhovno središče je že lahko sprejemalo prve goste. Leta 1993 je bil imenovan za župnika p. Donat Kranjec in ostal tu do smrti 21.11.2007. Po njegovi smrti sem bil imenovan za njegovega naslednika. V župniji Kančevci so katoličani v manjšini; v večini so evangeličani, nekaj je kalvinov in binkoštnikov. V 5. vaseh od 21-ih živijo tudi Madžari, zato je tudi šola dvojezična. Čeprav ni treba obvladati madžarskega jezika, je delo v taki župniji zahtevno.
 
Tolažijo me svetopisemske misli: »Usmiljen in milostljiv je Gospod« iz Stare zaveze in novozavezno zagotovilo: »Čeprav bi nas naše srce česa obsojalo, je vendar Bog večji od našega srca in ve vse« (1 Jn 3,19-20).
 
Na koncu še prošnja: Gospod, vate zaupam, naj ne bom osramočen nikoli! 
 
Zlata maša: Kančevci, 8. julija 2012 ob 10. uri.

 

Br. Gabrijel Recek

Rojen sem 6. aprila1936 v Rogaševcih v župniji sv. Jurija v Prekmurju. Oče Anton in mama Pavla, rojena Gider, sta pokojna. Imel sem še dva brata, zdaj že pokojnega Viktorja in še živečega Franca. Sem sin kmečkih staršev. Osnovno šolo sem obiskoval v domači vasi. To je bilo v času madžarske okupacije Prekmurja. Učitelji so bili Madžari in so govorili madžarsko. Otroci jih seveda nismo razumeli. Dorna srno govorili prekmursko, čeprav sta oče in mati govorila tudi madžarsko. Naša družina je bila verna. Pri hiši srno vsak dan molili in ob nedeljah smo redno obiskovali sv. mašo.

 
Do cerkve sem imel dobrih 500 metrov. Med vojno srno imeli mladega, dobrega in narodno zavednega kaplana Alojza Gabor. Imel je velike težave z madžarskimi žandarji. Za časa njegove kaplanske in župniške službe sem prejel prvo sv. obhajilo, vsa leta sem obiskoval verouk, prejel sv. birmo, ki mi jo je podelil tedaj še pomožni škof dr. Maksimilijan Držečnik leta 1947, novo mašo sem pel 1. julija 1962.
Vsa otroška leta sem bil ministrant in že takrat se je v meni porodila želja, da hi tudi jaz postal duhovnik. Leta 1951 v mesecu juliju, bila je nedelja, je tedanji župnik A.  Gabor povabil mene in sošolca Viktorja Jauk v župnijsko pisarno in nama je rekel, da kapucini v Varaždinu odpirajo interno gimnazijo; če želiva postati duhovnika-patra, se lahko prijaviva. V mesecu avgustu sva prišla v Varaždin, kjer sva končala 4., 5. in 6. razred gimnazije ter noviciat. Lahko rečem, da mi je bilo v šoli zelo težko: hrvaščina mi je bila tuja, razen tega smo imeli v šoli poleg vseh drugih predmetov še latinščino, nemščino in francoščino. 7. in 8. razred gimnazije z maturo sem končal na Šalati v Zagrebu na »Interdijecezanski vjerski školi«, ki so jo vodili jezuiti. Po končanem 7. razredu sem moral k vojakom v Knjaževac v Srbijo, kjer sem ostal samo tri mesece. Zbolel sem namreč za sklepnim revmatizmom in so me »privremeno« poslali domov. Leta 1963 sem moral, tedaj že duhovnik, iti na »dosluženje« vojaškega roka (15 mesecev) v Kičevo.
 
Prva tri leta teologije sem končal na zagrebški teološki fakulteti, zadnja tri leta pa v Ljubljani. Leta teologije so bila zelo lepa in sem bil zares srečen. V Zagrebu sem imel odlične profesorje, kot so bili: kapucin dr. Tomislav Šagi Bunič, frančiškan dr. Bonaventura Duda, jezuit dr. Ivan Kozelj, minorit dr. Celestin Tomič, prav tako tudi v Ljubljani: dr. Anton Trstenjak, dr. Josip Jeraj, dr. Janez Fabijan in drugi.
 
Po novi maši sem bil najprej poslan v samostan v Vipavski križ (1962-1963). Ob sobotah sem učil verouk, ob nedeljah pa pomagal po župnijah. V tistem času je bilo še veliko spovedovanja po župnijah, npr. v Ajdovščini in Šturjah). Večkrat sem šel spovedovat tudi na Sv. Goro. Ob vsem pastoralnem delu sem imel od ponedeljka do petka predavanja v Ljubljani (šesti letnik). Kot sem omenil, sem moral na jesen leta 1963 oditi k vojakom v Kičevo, v mesto, ki je takrat veljalo kot kazenski vojaški bataljon. Nekoč mi je rekel eden od oficirjev, naj se poročim, saj tako brez žene nimam prihodnosti. »Mi ti bomo poskrbeli lepo Makedonko«, je rekel. Odgovoril sem, da bi bil za nič fant, če bi mi morali pri vojakih poiskati ženo.
 
Po odsluženju vojaškega roka (1964), sem bil nastavljen za kaplana v Maribor: v Studence pri sv. Jožefu, pozneje pa sem bil imenovan za župnika prav tam. Stanovanje v nekdanjem samostanu je bilo v izredno slabem stanju, še v slabšem stanju pa je bila župnijska cerkev: vlažni zidovi, vlaga v glavnem oltarju, vlažen tlak v cerkvi, elektrifikacija pa za nič. Vse to je zahtevalo sanacijo. Župnija je imela preko osem tisoč vernikov, verouk je obiskovalo 430 učencev, letno smo imeli do 70 krstov in 40 pogrebov. S patrom kaplanom sva morala vse to sama obvladovati. Leta1973 so me predstojniki poslali na podiplomski študij v Rim. Na Papeški univerzi »Antonianum – Istituto Apostolico« sem leta 1977 zagovarjal dizertacijo z naslovom »Il battesimo dei bambini nel contesto antropologico culturale oggi« (Krst otrok v današnji antropološki kulturi). Moderator je bil prof. Ermenegildo Fruscadore, ofm. Leta 1977 sem se vrnil v Maribor. Kot župnik pri. Sv. Jožefu sem ostal do leta 1985. V tem času smo morali na Studencih zgraditi novo župnišče, predvsem zaradi prostorske stiske. Od leta 1985 do 1990 sem bil kaplan pri sv. Ceciliji v Celju in hkrati imenovan za župnika na Svetini nad Štorami. To je številčno majhna župnija (650 ljudi), teritorialno pa velika in hribovita. Tu so zelo dobri in verni ljudje. V tem času smo v cerkev položili nov tlak, obnovili umetniško in dragoceno prižnico, elektrificirali zvonjenje. Od 1988 do 1990 sem bil tudi župnik pri sv. Ceciliji, ker je p. Robert Podgoršek odšel v Švico med Slovence.
 
Od leta 1990 do 2002 sem bil imenovan za župnika v Ljubljani – Štepanjsko naselje s podružnico Bizovik. To je številčno zelo velika župnija (12.00-13.000 ljudi). V tej župniji živi veliko pravoslavnega in muslimanskega življa. Verouka je bilo veliko v obeh cerkvah, močno je bilo navzoče karitativno prizadevanje zlasti za brezdomce in socialno ogrožene, delo z mladimi, obisk bolnikov, dobro je delovala skupina »Vera in luč«, ki so jo vodile Marijine sestre. V župniji smo duhovno oskrbovali tudi Dom starejših občanov (210 oskrbovancev). Leta 2001) sem doživel srčni infarkt na Lubniku pri Škofji Loki. K sreči je bila ob meni zdravnica dr. Marija Meden in njen mož Miro in še en profesor, ki so mi nudili prvo zdravniško pomoč. Hvala jim!
 
V svojem duhovniškem življenju sem vodil okrog 55 ljudskih misijonov, 17 obnov in imel nekaj tedenskih duhovnih vaj redovnicam. Od takrat naprej Več ne gre tako, kot bi rad. Od leta 2002 do današnjega dne živim v Domu duhovnosti V Kančevcíh. Hvala Bogu, da še lahko po župnijah spovedujem in pridigam. Tudi V Domu sem na razpolago, če me kdo želi. Bogu hvala za vse, kar sem z božjo pomočjo dobrega naredil, prosim pa Božje usmiljenje za vse moje napake, slabosti in grehe. 
Zlata maša: Sv. Jurij v Prekmurju, 1. julija 2012 ob 10. uri.