Home

 

KONRAD  CONFALONIERI: spokornik, zavetnik lovcev

 

Konrad je bil premožen in ugleden plemič, rojen v italijanskem mestu Piacenza, najbrž l. 1290. Odločil se je za vojaško službo, se oženil in s svojo ženo Evfrozino živel v srečnem zakonu.

Bog pa je nenavadno posegel v njegovo življenje. Konrad je zelo rad hodil na lov. Nekoč se mu je divjad, ki so jo gonili psi, skrila v gosto grmovje. Da bi jo prepodil, je zažgal goščavo. Strasten lovec ni nič pomislil, da utegne nastati iz tega velik požar. Močan veter je res razpihal ogenj in ga raznesel po vsem gozdu in okolici. Ko je Konrad videl, da divjanja gozdnega požara ni mogoče ustaviti, je preplašen bežal pred uničujočim ognjem in se  skrivaj umaknil v mesto.  Ogenj je uničil precej pridelkov, staje siromakov in gozd, ki je bil ponos njegovega rodnega mesta.

Ker je Italija že od nekdaj revna z gozdovi, je razumljivo, da so bile zaradi njihove zaščite uzakonjene ostre kazni za vsakogar, ki bi zakrivil gozdni požar. Meščani in mestni stražarji so hiteli iz mesta, da bi prijeli požigalca – osumili so revnega človeka, ki so ga srečali blizu gorečega gozda. Na reveža se je usula ploha očitkov in preplašeni siromak se ni mogel braniti in ne dokazati, da je nedolžen. Zasliševali so ga, strahotno mučili in s tem izsilili iz njega priznanje. Siromak je v strašnih mukah priznal, da je gozd res zažgal in obsodili so ga na smrt.

Novica o tem je prišla tudi do Konrada. Zbudila se mu je vest. Bil je pošten človek plemenitega srca, zato ni dopustil, da bi zaradi njega moral umreti nedolžen človek. Šel je k mestnemu poglavarju in mu priznal, da je gozd zgorel po njegovi krivdi in je pripravljen škodo poravnati. Toda Konradova vest še ni bila pomirjena. Sklenil je, da bo dal svetu slovo in začel spokorniško življenje. Svoj sklep je razodel ženi. Prodala sta svoje premoženje, poplačala škodo, ki jo je povzročil gozdni požar, ostanek sta razdelila samostanom in revežem, se poslovila drug od drugega in šla v samostan. Evfrozina je stopila v samostan sv. Klare, Konrada pa so sprejeli med ude tretjega reda sv. Frančiška. Oblekel je spokorniško raševino, ki je bila v navadi. Tedaj mu je bilo kakšnih 25 let.

Vendar je v samostanu tretjerednikov blizu domačega mesta ostal le malo časa. Odpravil se je v Rim, hodil od cerkve do cerkve, proseč milosti in odpuščanja. Na Siciliji je v mestu Noto negoval bolnike in skrbel za reveže. Naposled se je odločil za popolno samoto. Na griču, ki je kasneje dobil po njem ime Hrib sv. Konrada, je našel votlino, v kateri je živel kot puščavnik trideset let, vse do smrti. Poslej je živel od miloščine, ki jo je pobiral enkrat tedensko, pa  še te je  polovico razdal ubogim.

Spal je na golih tleh in njegovo edino veselje je bila molitev. Z gorečo molitvijo in najostrejšim zatajevanjem je odganjal zapeljive podobe minulega, plemiškega, življenja.

Kakor sv. Franišček je tudi Konrad imel posebno rad živali, zlasti ptice, s katerimi se je prijazno pogovarjal. Zato ga tudi upodabljajo kot tretjerednika, okrog njega pa je polno ptic, ki mu pojo. Umrl je 19. februarja 1351 v svoji votlini pri mestu Noto.

Za svojega zavetnika so si ga izbrali lovci, mesto Noto pa ga časti kot svojega zavetnika.

 

(zapis povzet po besedilu v zbirki Leto svetnikov – prvi del)