Home
2.4.: Obisk pri sestrah klarisah

[galerija Peru/07]

Kmalu, po prihodu v Mesto otrok smo zvedeli, da tukajšnji gvardijan- brat Angel, hodi vsak dan maševat k sestram Klarisam Kapucinkam. Med nami smo se pogovarjali in odkrili skupno željo, da bi šli radi enkrat z njim. Želja in možnost pa sta dozoreli v petek, ko smo se tja tudi odpravili. Prvo srečanje s sestrami je bilo pri  sveti maši, pri kateri je bilo navzočih tudi nekaj zvestih vernikov. Po sveti maši vsak dan izpostavijo Gospoda v najsvetejšem zakramentu. Ob izpostavitvi smo po dveh mescih spet zaznali sladki vonj kadila, ki tako zelo pristoji bogoslužju in ga naredi lepega. Novoizvoljena predstojnica, nas je sprejela in povabila na zajtrk.  Med nami je nastalo prijetno vzdušje. Všeč mi je, ker sestre niso klepetulje, ampak govorijo z rahlo a veselo zadržanostjo. Ob zajtrku se me je najbolj dotaknila njihova sproščenost. Pokazale so nam tudi igrišče, kjer igrajo košarko in odbojko. Kot zanimivost, so se nam pohvalile, da so premagale brate Kapucine v odbojki. Ko smo s to novico prišli pred brate, so nam v rahli zadregi odločno  zatrdili, da so bili bratje starejši in se niso najbolje znašli… Pokazale so nam tudi kripto, kjer so pokopane sestre in njihovo kapelo.
Od sester smo odšli z zelo lepimi vtisi, ko smo se pogovarjali, nas je vse resnično zadela njihova sproščenost in odprtost. Sestre imajo v Peruju en samostan in jih je 40. 28 jih je z večnimi zaobljubami in kar 12 jih je na poti. Najstarejša po telesu in hkrati( resnično) najmlajša po duhu šteje okroglih 100 let. Kmalu bodo praznovale 300. obletnico njihovega prihoda.
Naj spomnim, da imajo sestre Kapucinke v Mehiki 70 samostanov in še več sester takšnega duha bi bila Slovenija zelo vesela.
br. Blaž

2.4. Ker je šlo naše pleskanje proti koncu…

[galerija Peru/06]

Ker je šlo naše pleskanje proti koncu, smo se odločili, da se bomo pridružili fantom, ki gredo popoldne po kosilu na delo v različne delavnice. Fantje se s tem učijo obrti pa tudi sodelujejo pri delu za skupnost. Takšne delavnice so: čevljarska, strugarska, mizarska, mehanična, šiviljska in pekarna. Z obiskom smo združili delo, druženje s fanti in spoznavanje mesta otrok.

Z br. Blažem, sva obiskala pekarno. Pomagala sva pri peki kruha in peciva. Br. Mitja Marija se je pridružil fantom, ko so šivali. Pod vodstvom čevljarja Marla sva z br. Mitjem Marijo izdelala prave kapucinske sandale.

Lep pozdrav in hasta pronto!   Br. Jakob

28.3. Obisk Slovenke Sabine v skupnosti Cenacolo

[galerija Peru/05]

Nekega dne nas med našim običajnim delom pleskanja sten pokličejo iz sprejemne pisarne. Pravijo naj se oglasimo pri njih. Le kaj bi to bilo, običajno se nihče ne obrega ob nas. Gremo pogledat in že na daleč prepoznamo evropski, celo slovenski obraz. Bila je Sabina, laiška misijonarka v Peruju, ki je v Ciudad prišla po čisto drugih opravkih, našla pa je nas, štiri Slovence. Takoj smo si imeli veliko povedati in dogovorili smo se za obisk pri njih.

In smo šli. Blizu nas živijo. Skupnost Cenacolo – pet sester in pet laiških misijonark, ki skrbijo za povsem zapuščene dojenčke. Imajo jih 17, stare od nekaj tednov do dveh let in pol. Nekatere od njih so našli kar v parku, puščene v škatli in s sporočilom poleg otroka. Nekatere od njih pa jim posredujejo državne službe, ker so brez staršev ali pa v postopku ugotavljanja statusa zapuščenosti. V skupnosti jim želijo dati vsaj nekaj ljubezni, ki bi jim pomagala premagovati težave življenja in se odločati za Dobro. Ko dojenčki odrastejo jih nekatere posvojijo novi starši, nekateri pa ostanejo v skupnosti kar vse življenje. Veliko jih je duševno ali tudi telesno prizadetih.

Sestre so nas prijetno in skromno sprejele. Močno nagovarjajo s svojim načinom življenja. Vsak dan gledajo čudeže Božje previdnosti, ki jim preskrbi vse potrebno. Običajno skupnost ne kupuje ničesar za jesti in obleči. Vse jim je podarjeno. Vendar ničesar ne prosijo. Če jih ljudje vprašajo, če kaj potrebujejo, odgovorijo, da ne, kajti če nimajo kruha, še ne pomeni, da ga potrebujejo, če pa imajo na zalogi veliko riža. Ta hiša, kjer skrbijo za dojenčke, ne živi na ta način, ravno zaradi ranljivosti malih detet.

Novost izpred lanskega leta so od Vatikana potrjene redovne sestre v skupnosti Cenacolo. V tej hiši jih živi 5 in so v iskanju načina sobivanja s tetami (tako se imenujejo). Nekatere od njih so v skupnosti ostale kot nekdanje odvisnice, druge so vstopile iz sveta. Vse pa morajo ob zaobljubah izpovedati,  da so grešnice. To, in pa dejstvo njihovega tihega služenja Cerkvi in vsemu človeštvu, je zame najbolj glasno sporočilo: Bog je ljubezen in prvi ter univerzalni poklic, ki ga je poklican živeti vsak človek, je Ljubezen.

br. Mitja, grešnik

20.3.2011

[galerija Peru/03]

V soboto zvečer smo se odpravili v mesto Caraz, ki je od Lime oddaljen 600km. Potovali smo celo noč in zjutraj smo prispeli. V mesto Huaraz, ki je dobro poznano alpinistom saj je izhodišče za osvajanje najvišjih gora v Perujskih Andih. Tu nas je pričakal br. Cesar in nas odpeljal do samostana.

Naslednji dan smo se odpravili v  hribe.  Obiskali smo tri vasice, tri podružnice za katere skrbijo bratje. Domačini so nas že pričakali pred cerkvijo. Pred sveto mašo smo imeli slavljenje. Medtem je br. Mariano spovedal vse, ki so želeli. Ko je končal, smo začeli s sveto daritvijo. Tako je bilo v vseh treh podružnicah. V eni izmed podružnic smo bili priča krščevanju. V Cerkev  sta bila sprejeta dva nova kristjana. Kot zanimivost naj povem, da najvišja podružnica leži 3250m nad morsko gladino.

Zanimiv vtis so naredila tradicionalna oblačila žensk. Nadenejo si  pajkice in nato povrh oblečejo vrsto kril eno na drugo, različnih barv. Tudi bluza je zelo barvita.

Obiskali smo tudi jezero Llanganuco, ki leži med najvišjimi gorami na višini skoraj 4000m nad morjem.

Vsem lep pozdrav!   br. Blaž in Jakob

11.3.2011

[galerija Peru/02]

Chosica je mesto, ki je od Lime oddaljena petdeset kilometrov. V soboto popoldne smo se br. Marjan, Blaž in jaz odzvali na povabilo ter obiskali Danijelova brata in sestre. Daniel je bil kot deček v Mestu otrok,  sedaj pa je že 9 mesecev v Sloveniji. Br. Mitja pa je zaradi slabega počutja moral ostati v postelji. Pri njih smo ostali do nedelje popoldne.

Z velikim veseljem so nas sprejeli v svoje stanovanje, kjer sicer v dveh prostorih (5x5m) biva šest mladih: Angel, Monika in Huan, ki so zaposleni, Maria Perpetua in Isabel sta študentki, Agustina pa končuje osnovno šolo. Najstarejši brat je duhovnik, starejša sestra pa je poročena in ima dva sinova. Oče, mati in najmlajša sestra so doma. Njihov dom ali kot pravijo njihova zemlja je daleč – štirinajst ur vožnje z avtobusom. V času našega obiska so bile tri sestre odsotne tako, da je bilo dovolj prostora, da smo lahko prespali.

Okusili smo kako poteka življenje preprostih Perujcev. Z njimi smo se pogovarjali, jedli, spali, se zabavali, molili…

Po prihodu, nam je Angel, ki je kuhar v eni od mestnih restavracij pripravil lahko večerjo. V vodi je skuhal nekaj marelic, dodal mokasto snov in nekaj časa kuhal. Nastal je želejast kompot. Po večerji smo odšli k nedeljski maši v neokatehumensko župnijo. Neokatehumeni obhajajo nedeljsko bogoslužje v soboto zvečer. Maša je bila prepojena s pesmijo, ki so jo spremljali s kitarami, bobni in ploskanjem. Veliko so sodelovali verniki. Pripravili so uvode v berila ter spregovorili o tem, kaj jim je spregovoril Gospod po evangeljskem odlomku. Tudi obhajilo, ki je bilo pod obema podobama, je bilo nekaj posebnega. Vsak je v roke dobil košček velike posvečene hostije in pil iz velikega keliha. Po blagoslovu, ko je bilo maše konec, smo zaplesali okrog oltarja. V stanovanje smo se vrnili peš, na nočnem sprehodu smo videli glavni trg in park, ki pa zaradi pozne ure ni bil osvetljen pa tudi vodomet so ustavili.

V nedeljo zjutraj nas je zbudil glas zvočnika, ki je prihajal iz kapelice na sosednjem pobočju. Bila je molitev angelovega češčenja, ki se je razširjala po dolini. Po bogoslužni molitvi smo zajtrkovali dobrote, ki jih je to noč prinesla Marija Perpetua, ki se je ravno vrnila iz obiska ”svoje zemlje”. Postregla nam je z domačim sirom in kruhom, ki sta ji ga je dala starša. Ta zajtrk, je bil najbolj okusen od vseh, kar sem jih do sedaj okusil v Peruju.

Isabel in Angel, sta nas nato povabila v klub. Klub rečejo prostoru, ki je podoben parku, v katerem so igrišča, bazen, prostor za piknik in podobno. Z avtobusom smo se odpeljali ob reki navzgor in po nekaj kilometrih izstopili. Po desetih minutah pešačenja smo prispeli. Najprej smo odigrali nogometno tekmo ”ta stari” proti ”mladini”. Zmagala sta ”ta stara” Angel in br. Marjan, ki je zabil zlati gol. Zatem smo se skopali v sveži vodi. Ko smo se osvežili smo si privoščili sladoled nato pa odšli v stanovanje, kjer nam je Angel pripravil ceviche za kosilo. To je tipično perujska jed, ki je zelo enostavna za pripravo. Narezane koščke ribe se prelije z sokom limone, doda se malo zelenjave ter čilija, in drugih začimb. V dobre četrt ure je bilo kosilo gotovo.

Po kosilu, smo se poslovili. Isabel nas ni pustila, da bi se poskusili sami vrniti. V Limi bi se utegnilo kaj zakomplicirati, zato nas je pospremila do Lime, kjer nam je priskrbela taxi, ki nas je pripeljal do mesta otrok.

V naslednjih dneh smo ponovno prijeli za pleskarsko orodje. Zaključili smo notranje prostore ter se lotili fasade.

Kar trikrat v tem tednu smo praznovali. Br. Huan je dopolnil devetindvajset let, br. Mitja Marija šestintrideset, predstojnik br. Angel pa je praznoval abrahama. Vse tri rojstne dneve smo praznovali v prijetnem bratskem duhu.

Vsem v domovini vroč pozdrav. Paz y bien! br. Jakob


7.3.2011

Tretji teden naše misijonarske izkušnje v Peruju smo začeli z obiskom sester FMM v Limi. Zelo lepo nas je sprejela sestra, ki je tudi provincialka v Peruju. Pokazala nam je osnovno šolo za dekleta, ki je pod njihovim okriljem, njihovo cerkev in samostan. Pri njih smo ostali na kosilu. Vzdušje je bilo zelo sproščeno, veselo in domače, kar se za frančiškove brate in sestre že po naravi spodobi.

Še enega veselega in družabnega srečanja smo bili deležni pretekli teden, in sicer novoizvoljeni provincial Jose je praznoval rojstni dan in je tudi nas povabil na kosilo. Zelo zanimiv je bil nagovor enega od bratov, ki ima pesniško žilico: Vse je napisal v rimah, vsi bratje pa so vedno ponovili zadnji dve končnici vrstice in nastalo je zelo lepo, skupno voščilo.

V torek so se končale poletne počitnice za otroke in začela se je šola. Na otvortivi novega šolskega leta so bili vsi otroci(1200), njihovi starši, osebje šole in bratje Kapucini. Brat Sergio je ravnatelj šole, imel je nagovor, v katerem se je dotaknil vsake skupine posebej; staršev, učiteljev, otrok.

Naše slikopleskarsko delo v družini “Sonrisa- Francescana” se je ta teden nadaljevalo. Prenovili smo obe kopalnici, atrij in študijsko sobo.

bratje misijonarji
(zapisal br. Blaž)

3.3.2011

Pišem z druge strani Amerike, Peruja. To je bila dežela Inkov, po vdoru Špancev pa je Lima postala glavno mesto celotne Latinske Amerike. Danes ima Peru 30 milijonov prebivalcev. Ni tako revna dežela kot na primer Bolivija ali tako nevarna kot Kolumbija, vendar pa ima obojega, revščine in kriminala v precejšnji meri.

V Limi, glavnem mestu ob morju, kjer nikoli ne dežuje, se nahaja še eno mestece, to je Mesto Otrok, oz. Ciudad de los Ninos. Tu so doma otroci, ki so jih sem zaupali starši, ki jih ne morejo imeti pri sebi. V Peruju se na cestah vidi veliko mamic z otroki, oba starša sta pravzaprav redkost. Tudi to je eden od vidikov pomanjkanja kulture, ki jo je potrebno vedno znova izgrajevati. Peruanci si zelo želijo napredka in si zanj prizadevajo. Pri tem svoj mali delež prispeva tudi naše Mesto otrok, ki so ga ustanovili bratje kapucini pred 55 leti. To mestece je zelo prijetno. Na vsakem koraku slišiš pozdrave: »Buenos dias, hermano! Buenos dias, hermana!« (Dober dan, brat!, Dober dan, sestra!)

Za 350 otrok skrbi 100 ljudi. Vendar pa se tu živi zelo skromno. Vsak dan jemo riž s kakšno omako. Tudi dela se veliko. Vsak opravlja svoj delež, od malih do velikih. Mladi se morajo priučiti delovnih navad, da bodo pripravljeni za odhod v veliki svet. Tu lahko ostanejo do 18 leta, nekateri pa tudi dlje, kot pomočniki pri vzgoji. Vzgojitelji z mladimi živijo noč in dan. Prav tako naši bratje kapucini in tudi mi. Zelo hitro smo navezali prijateljske stike z novimi sostanovalci. Zdi se mi, da sta tu glavni vrednoti delo in vera. Za vsako stvar se zahvalimo Jezusu, tudi za potrebni opomin, ki pride od vzgojitelja. Zelo sem hvaležen Bogu za to pravo misijonsko izkušnjo, zato kličem s pozdravom tukajšnjih meščanov: »Gracias, Jesus!«

br. Mitja Marija Ponikvar

[galerija Peru/01]

22.2.2011

V Peruju je življenje popolnoma drugačno kot pri vas- Poleg tega, da je poletje, živimo v predelu 8 milijonske Lime, ki je bil še pred 50 leti puščava. Dežja tu ne poznajo, je le nekakšna pooloblačnost.

Področje v katerem smo, velja za revno do zelo revno. Čez vikend je zunaj burno nočno življenje (in tudi nevarno, predstojnik mi je odsvetoval, da bi šel do prve trgovine….; teh je sicer ogromno, mogoče so bile pri nas podobne pred 50 in več leti).

V Ciudadu živijo po družinah. Skupaj jih je 9, od 3. do 18 leta. Vsako družino vodi odrasla odgovorna oseba, mlajše skupine zaposlena ženska, starejše bratje kapucini, ki tudi živijo znotraj svoje družine.

Mi smo se takoj lotili dela, pleskamo prostore družini Frančiškov nasmeh, br. Mitja in br. Jakob pa sta vmes še frizerja.

V nedeljo smo okusili morje, ki je tudi precej drugačno od Jadranskega.

Toliko zaenkrat. br. Marjan Gačnik

 

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s