Home

Že nekaj tednov pred božičem, skozi ves advent, se vpleta v vsakdanje življenje božično razpoloženje najprej z resnostjo zornic ali svitanic, kot jih ponekod imenujejo, s tihoto v domovih in s celo vrsto prisrčnih navad. Advent je bil vernim Slovencem od nekdaj svet čas, čas zbranosti, notranje priprave na praznik Gospodovega rojstva. Nekoč so adventni večeri potekali v lepi družinski skupnosti, ob molitvi rožnega venca, petju adventnih pesmi ter ob pripravljanju jaslic. Verjetno se je ta navada še kje ohranila.

advent4

Na okrašenem vencu iz smrekovih vej se bodo druga za drugo prižigale adventne sveče in od nedelje do nedelje bodo govorile o pričakovanju božiča. Ko gledam te lučke se mi poraja vprašanje kaj predstavljajo te male lučke sredi temine in mraza zime, ki se že približuje? Odgovor mi prihaja kar sam od sebe. To so sledovi upanja, neomajnega upanja, ki izziva moči zla in se upira besnenju nasilja. Upanje, da bomo mogli videti novo obličje zemlje, da bomo mogli doživeti okus miru, bratstva in pravičnosti, okus, dišeč, kakor je dišeč okus dobrega kruha, ki so ga pravkar vzeli iz krušne peči. To so drobci hrepenenja, ki prevzema vse ljudi, ki dopustijo, da jih pritegne za sabo duh božiča, kakor vrtinec, ki nas pritegne k novemu začetku. Hrepenenje preprostega in dobrega srca, čistega in sočutnega.

Ko gledam že prvo lučko na vencu, mi pride na misel pesem o lučki: »Poglej to lučko, poglej ta sij, ki seže do srca in greje«. Že prva lučka mi ogreje srce, kako toplo mi bo šele, ko se bo prižgala četrta svečka, ki bo v vsem svojem sijaju naznanjala, da bo kmalu Sveti večer, večer upanja in pričakovanja. Ja, pogled na to lučko me greje, ker mi daje upanje, da ni daleč dan, ko se bo za vse nas rodilo božje Dete, in zato prosim Boga, da bi v času pričakovanja lahko pripravila v svojem srcu topel in svetel prostor za prihod Deteta. Vendar imam občutek, da me preizkuša na ta način, da bom sama spoznala, da lahko le z Njegovo pomočjo v svoji notranjosti prižgem plamen, ki bo ogrel in razsvetljeval moje srce.

V adventnem času prihaja med nas tudi Lučka miru iz Betlehema, iz kraja, kjer se je rodil naš Odrešenik. Lučka, ki prinaša mir in toplino med ljudi, med nas, ki smo željni topline, miru, medsebojne ljubezni. Nič nas ne stane, če podarimo nasmeh, prijazno besedo, če se v tem adventnem času zavemo, da se le na tak način, da delamo dobra dela, veselimo božiča.

Adventni čas je čas notranje priprave na Gospodov prihod. Veliko premišljujem o tistem času, ko je Marija rodila Jezusa v mrzlem hlevčku. Ko ju ni bil nihče pripravljen sprejeti in jima nuditi toplega in svetlega zavetja v mrzli zimski noči. Zato se v meni vedno znova poraja vprašanje ali mu bomo mi sposobni v tem hitrem tempu življenja pripraviti tople jaslice v naših srcih?

Naj nas pogled na svečke, ki se bodo ena za drugo prižigale na adventnem vencu navdaja z upanjem na nov začetek. Čas hitro beži, vendar ga je dovolj, da se v tem času pripravimo na Njegov prihod. Odprimo mu svoja srca, da bo v nas našel toplo zavetje in le tako bomo srečni sami in se bomo znali odpirati tudi tistim, ki še iščejo pot k Njemu.

A.P.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s