Home

Nova slika (1)Spoštovani in dragi pater provincial, dragi sobratje kapucini, drage sestre in dragi bratje, dragi prijatelji!

Ko obhajamo 400-letnico, se pravi tako častitljivo obletnico prihoda bratov kapucinov danes, tukaj, – ko so prišli pred 400 leti in so leta 1609 položili temeljni kamen za cerkev in za svoj dom, za svoj samostan, je ta 400-letnica danes za nas najprej velika priložnost za zahvalo Bogu, ki nam je brate kapucine dal, da so skozi 400 let med nami delovali. In delovali tako kakor smo slišali v evangeliju. Jezus je rekel v evangeliju, da nihče ne pozna očeta razen sina, in tistega, komur hoče sin razodeti.

Jezus nam je razodel Očeta, nam je razodel Boga. Danes je v svetu veliko različnih – rečemo: ver ali sekt – , veliko ljudi, ki pravijo da imajo neko posebno vedenje in neko posebno spoznanje o Bogu, toda za nas kristjane je jasno: Bog se je razodel na edinstven in neprimerljiv način v Jezusu Kristusu. Tako kot je tudi zapisano na začetku pisma Hebrejcem: ‘Bog je na različne načine v stari zavezi razodeval samega sebe, ampak na koncu, in to dokončno, nepresegljivo, pa se nam je razodel v Jezusu Kristusu’. In zato je edini, ki nam lahko nekaj pove o Bogu njegov učlovečeni sin Jezus Kristus. Njegovo razodetje o Bogu, njegov govor o Bogu ni ugibanje: Bog bi utegnil biti takšen, pa drugačen, … Jezus nam govori o svojem Očetu na čisto poseben način iz svojega življenjskega izkustva in vse to kar Jezus dela – tako kot Jezus misli, tako kot Jezus reagira na razne dogodke, tako kot Jezus deluje, to je razodetje Boga. Ko pravi Jezus: ‘kdor je videl mene, je videl Očeta’, hoče s tem reči: Boga poznamo samo po knjigi in ta knjiga je knjiga življenja Jezusa Kristusa, njegove smrti in njegovega vstajenja.

In če smo mi tukaj na celjskem, ki imamo sedaj svojo škofijo, če smo tukaj na celjskem postali toliko zreli kristjani, da nam je sveti oče pred dobrimi tremi leti zaupal odgovornost za prihodnost krščanstva v tem našem kraj, v tej naši deželi, celjski, potem je to tudi zato, s tem ko nam je dal svojo škofijo, potem je to tudi zato, ker so tukaj 400 let delovali bratje kapucini in oznanjali Jezusa Kristusa, ko so obiskovali naše župnije, hodili po njih, oznanjali in pričevali s svojim življenjem.

20091025-105745-091025105745Pa ne samo to! Ta kraj je bil znan tudi še za neko drugo dejavnost, tisto, ki se nanaša na naslednje Jezusove besede iz današnjega evangelija, ko pravi: ‘pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek’. Ampak Jezus deluje tako, da lahko pridemo k Njemu preko nas, preko ljudi in še posebej se je v tem odlikoval ta kraj, se pravi ta cerkev, ki je bila dolga stoletja središče sprejemanja tistih, ki so še posebej utrujeni, obteženi. To je bil kraj spovedovanja. Toliko ljudi je rado prihajalo in še danes prihajajo sem, gredo v Celje h kapucinom k spovedi – če rečem tako po domače. To izročilo, ta kraj spovedovanja, kraj, kjer res lahko Jezus uresničuje svojo obljubo, da nam bo dal počitek, da nas bo odrešil naših bremen, se ravno uresničuje in se je skozi 400 let uresničeval tukaj.

Da smo mi danes tukaj kot kristjani, je to seveda vedno zasluga preteklosti. Mi smo dediči krščanskega izročila, mi smo dediči delovanja in prizadevanja Cerkve na tem našem področju in ravno v tem prizadevanju Cerkve, v tem oznanjevalnem in zakramentalnem delovanju Cerkve tukaj imajo bratje kapucini odlično mesto in zato smo danes ob 400-letnici njihovega prihoda hvaležni njim, vsem tistim rodovom bratov, ki so tukaj delovali in hvaležni Bogu, ki nam jih je poslal.

Za današnjo slovesnost smo izbrali mašo v čast sv. Frančišku, ustanovitelju frančiškanskih družin, Frančiškovih družin, kamor sodijo tudi bratje kapucini. In ko smo zdajle prisluhnili temu evangeliju, smo najprej slišali kako Jezus blagruje, ko reče: ‘slavim te, oče, Gospod nebes in zemlje, ker si prikril to modrim in razumnim in razodel otročičem’.

Zakaj vzamemo danes, za današnjo slovesnost v čast sv. Frančišku ravno te svetopisemske Jezusove besede? Kaj je pravzaprav tisto, kar Jezus tukaj blagruje? Če Jezus govori o otročičih, to ne pomeni, da moramo postati otročji, pač pa pomeni, da moramo postati otroški. In med otroškostjo in otročjostjo je velikanska razlika. Otroškost pomeni predvsem tista predanost, odsotnost vsake zvitosti in vsakega slepomišenja – bi lahko rekli. Biti tako, kakor je Jezus tukaj blagroval pomeni ravno verjeti mu, verovati Jezusu brez ovinkov in brez lastnih izgovorov. Tisto, kar je značilno za otroka je, da ni pokvarjen, da ni pokvarjen v tem smislu, da ne reče – tako kot smo mi navajeni reči – odrasli: ‘že, že, ampak! Vedno rečemo ‘ampak’: saj, saj, ampak …, vedno imamo en ‘ampak’, vedno imamo en izgovor, ko slišimo Jezusovo besedo, ko slišimo evangelij: ‘Saj vemo, da ima Jezus prav – če smo verniki – ampak, ampak mi bi pa nekaj še vendarle, nekaj po svoje, z nekim pridržkom, z nekim izgovorom, z neko rezervo sprejemamo Jezusovo besedo. In zato vedno ostajamo na pol poti. Jezus blagruje tiste, – in to so bili predvsem njegovi apostoli, in po njihovem zgledu je bil potem to sv. Frančišek, – tisti, ki so vzeli evangelij, lahko bi rekli, smrtno zares, ki so vzeli evangelij brez pridržkov. In to je vsa – bi lahko rekli – umetnost Frančiškove svetosti in tudi nenazadnje njegovega uboštva.

Da pa lahko človek evangelij tako vzame zares, ga mora poslušati, se pravi: mora prisluhniti božji besedi, mora odpreti svoje srce, svoja ušesa, predvsem pa svoje srce, svojo pripravljenost in ne samo slišati po tem pa pozabiti, temveč v molitvi to razumevanje poglobiti in utrditi.

In če človek vzame evangelij zares, potem je to mogoče samo tedaj, če je pripravljen – kot bi rekli danes – biti alternativen. To je taka kunštna beseda, ki jo danes pogosto slišimo. Se pravi, da je človek pripravljen biti malo drugačen kakor okolje. Da ne – kot pravimo – tuli z volkovi. Da se ne ravna po javnem mnenju. Da se ne obrača po vetru, tako kakor se ljudje, ampak da zna in da je pripravljen biti drugačen, biti včasih tudi bela vrana, kot rečemo. In če hoče danes, v današnjem svetu, človek postati kristjan, ostati kristjan do konca, v vsakem trenutku svojega življenja, potem seveda ne bo mogel drugače, kakor da je pripravljen vzeti nase to breme, breme alternativnosti. Kajti ni lahko biti drugačen. Veliko lažje je plavati s tokom in ne proti njemu. Veliko lažje je ravnati tako kot delajo vsi okoli mene, veliko težje pa je izpostaviti se mogoče včasih čudenju, da ne rečem celo posmehu. To zna biti breme! Ampak Jezus pravi, da je njegovo breme lahko, da njegovo breme ni težko. Kdaj postane lahko in kdaj postane sprejemljivo? Takrat, če imamo v srcu veliko ljubezen do njega . Nobena stvar v življenju ni težka, če stoji za njo ljubezen. Saj veste matere in očetje sami: skrbeti za otroke, še posebej takrat, če nastane nekaj težkega, je zelo hudo, ampak, če je starševska ljubezen za vsem tem, potem pa ni staršem, ni materi, noben trud odveč, ker gre za njenega otroka, ki ga ima rada. In tako je seveda za naše prijateljstvo, tako je za naše medčloveške odnose, in tako je tudi seveda za naš odnos v Cerkvi. Če imamo Cerkev radi, če imamo Jezusa radi, če smo spoznali Božjo ljubezen in če nas ta ljubezen ni pustila ravnodušne, ampak želimo nanjo odgovoriti s svojo ljubeznijo, potem nam ne bo težko sprejeti tudi tega, da bomo včasih kaj pretrpeli zaradi svoje zvestobe Jezusu, zaradi svoje zvestobe evangeliju.

To je bil sv. Frančišek, ki je ustanovil svoje skupnosti, ki so bile zelo drugačne od okolja, in ki so ostale drugačne skozi stoletja in so na ta način lahko pričevale za evangelij, za Jezusa Kristusa.

To je naša preteklost, preteklost, na katero smo lahko ponosni.

Kaj pa naša sedanjost in naša prihodnost? Da smo mi vsi, da znamo biti tudi v tem svetu in bomo morali biti v tem svetu vedno bolj drugačnim, če bomo hoteli ostati Jezusu Kristusu. In v čem je ta drugačnost?

Ta drugačnost je na mnogih plateh. Naj omenim samo eno. Danes veliko govorimo o recesiji. Ta recesija, se pravi te težke stvari v gospodarskem življenju, ki so se zgrnile na nas – recimo – zadnje leto, so pač posledica nekega hlastanja za dobičkom in bogastvom, za užitkom, ki ga dobiček prinaša, in ki se je sesul, ker je bil pretiran: posledica pohlepa in grabežljivosti. To je pa ravno tisto, proti čemur s svojo skromnostjo, s svojim uboštvom pričuje sv. Frančišek, je od svojih apostolov pričakoval Jezus in pričakuje to od nas vseh, ki smo kristjani, in zato nam je Frančiškov zgled njegovih učencev, še posebno dragocen. In bo dragocen tudi v prihodnje.

20091025-104038-091025104038Živimo v svetu, ki ga lahko imenujemo potrošništvo. Ampak to potrošništvo, to hlastanje za tem, da si lahko vedno nekaj novega privoščiš in da lahko vedno nekaj novega kupiš, to potrošništvo je že samo znamenje neke recesije. Sedaj je prišla recesija. – Recesija pomeni korak nazaj, pomeni upad, pomeni znižanje, zmanjševanje. – Ampak je še neka druga recesija, ki je veliko bolj nevarna in ki je pravzaprav tesno povezana s potrošništvom. To je recesija vere in recesija upanja.

Ljudje pravzaprav, mnogi, ne upajo ničesar več. Od življenja ne pričakujejo ničesar več. In edino, kar še lahko pričakujejo je tisto, kar si privoščijo, in da si lahko privoščijo, potrebujejo denar, potrebujejo bogastvo. To je vsa življenjska modrost tolikih naših sodobnikov. Ker je za vsem tem recesija, recesija vere in recesija upanja, se pravi upad vere in upanja, je nastopilo hlastanje po dobičku, hlastanje po imetju, ki pa se je sesulo zato, ker je bilo pretirano, ker ni bilo realno. In tako je za recesijo vere in recesijo upanja, nastopila tudi gospodarska recesija, se pravi: razmere, v katerih živimo mi vsi.

In drage sestre, dragi bratje, naša alternativnost, naša drugačnost pa je najprej v tem, da znamo ohraniti vero in upanje, da vemo, da ne živimo samo za to, kar si lahko na tem svetu privoščimo, ampak, da je naša prihodnost neprimerno večja in neprimerno lepša, kot tista, ki si jo lahko zgradimo, ki jo lahko dosežemo na tem svetu. To je tisto upanje, ki ga moramo ohraniti in zaradi tega upanja je lahko sv. Frančišek živel tako skromno, ker je vedel, da smisel njegovega življenja ni od tega, kar si lahko na tem svetu privošči, ampak nekaj drugega, nebeško božje kraljestvo.

Drage sestre in dragi bratje, ob 400 letnici se torej zahvaljujemo Bogu, bratom kapucinom, sv. Frančišku, Cerkvi, za vse to, kar nam je bilo dano, kar je bilo dano našim prednikom in od tega živimo še danes tudi mi. In ga prosimo, Gospoda Jezusa, nam vsem, za sveto Cerkev, za krščansko skupnost tukaj na Celjskem, v tej naši celjski škofiji, da bi mi vsi znali ostati zvesti, da bi znali sprejeti v tej zvestobi, če je potrebno, tudi našo krščansko drugačnost, da bomo lahko ostali zvesti Jezusu Kristusu in bomo pričevali v tem svetu za našo vero in za naše upanje v Jezusa Kristusa, našega odrešenika, za njegovo kraljestvo. Amen.

Več o slovesnosti najdete Tukaj

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s