Home

V petek, 30. januarja 2009, je v kapucinskem samostanu v Štepanji vasi v Ljubljani v 86. letu starosti dotrpel br. Metod Jeršin.

br_metod_jersin

Stanislav se je rodil 10. septembra 1923 na Golem pri Ljubljani kot enajsti otrok očetu zidarju in materi, ki je prej gospodinjila v župnišču. Nedaleč rojstne hiše je bilo znano romarsko svetišče Marije, Kraljice miru na Kureščku, kjer je kot otrok postal ministrant. Ko je bil star 11 let je bil izbran, da kot birmanec pozdravi g. škofa Rožmana. Škof Rožman in njegov tajnik g. Jože Prešeren sta postala pozorna nanj. Ko jima je domači župnik povedal, da je v šoli odličnjak, sta ga povabila v Ljubljano in obljubila, da bosta prevzela skrb za njegovo vzdrževanje. Pri trinajstih se je vpisal na škofijsko klasično gimnazijo v Šentvidu nad Ljubljano. Ko so Nemci ukinili škofijsko gimnazijo, se je vrnil domov in potem zopet odšel v Ljubljano v salezijanski dom z namenom, da postane salezijanec. V roke mu je prišlo vabilo kapucinskega provinciala p. Mavricija, v katerem vabi mlade fante, ki so končali peti letnik gimnazije, da imajo možnost nadaljevati študije na kapucinskih šolah v Italiji. Takoj je odšel k p. provincialu, mu povedal, da želi postati kapucin in nadaljevati šolanje v Italiji. Dobil je pismo v italijanščini za beneškega kapucinskega provinciala, od staršev pa je potreboval še pisno dovoljenje za odhod v Italijo. Ko se je približal hiši, je zagledal pred njo polno italijanskih vojakov. Očeta so imeli vklenjenega in so ga nameravali ustreliti, ker so na podstrešju našli orožje. Tudi njega so takoj aretirali in ga hoteli skupaj z očetom odpeljati. Pokazal jim je pismo v italijanščini in povedal komandantu, kako je orožje prišlo v hišo in da z očetom nista imela nobenih slabih namenov. Italijanski komandant je pismo pozorno prebral, mu ga vrnil in z ostrimi besedami rekel: »Še danes moraš izginiti v Italijo. Če te še jutri dobimo tukaj, te ustrelimo skupaj s tvojim očetom.« Očetu so sneli lisice z rok in ga izpustili. Z dovoljenjem staršev je odšel v Italijo, kjer je stopil v kapucinski noviciat in dobil redovniško ime Metod. Potem je šel za tri leta v Padovo, kjer je končal gimnazijo. Zaradi pogostnega bombardiranja Padove, je predstojnik dijake poslal na podeželje in že naslednji dan po odhodu, so bombe popolnoma uničile cerkev in samostan, kjer je spovedoval sv. p. Leopold. Če bi bili dijaki še v samostanu, bi po pripovedovanju p. Metoda, po vsej verjetnosti bili vsi pobiti.

Prvi letnik bogoslovja je končal v Benetkah, leta 1946 se je vrnil v Škofjo Loko, končal bogoslovne študije in 1. avgusta 1948 ga je v samostanski cerkvi sv. Ane v Škofji Loki škof Vovk posvetil v duhovnika. Naslednje leto je bil vpoklican k vojakom. Po vrnitvi je bil pet kaplan pri sv. Jakobu v Škofji Loki, potem dve leti pri sv. Jožefu v Mariboru in pet let v Vipavskem Križu. Tri leta je bil župnik v Kromberku, potem pet let na Ptuju in dve leti bil kaplan v župniji sv. Andreja v Černečah pri Dravogradu, dve leti je opravljal duhovniško službo v Krškem, šest mesecev je bil vikar namestnik v župniji Velika Polana, pa spet tri leta v Škofji Loki, leta 1976 nastopi službo upravitelja samostana v Krškem do leta 2007. Zadnji dve leti biva v samostanu Ljubljana – Štepanja vas.

Vmes je dve leti presedel v zaporu. Dne 16. julija 1952 je bil aretiran zaradi verbalnega delikta, ker je rekel, da so komunisti zažgali škofa Vovka. Ko je bil v Kranju v preiskovalnem zaporu se spominja, kako so ga nekega dne v popoldansekm času, ko je bilo največ ljudi na cesti, peljali vklenjenega med drugimi kriminalci v redovniški obleki pod močnim policijskim nadzorom skozi mesto in ga tako hoteli do konca ponižati.

Njegova redovniška in duhovniška pot je sklenjena. Bil je priljubljen povsod, kjerkoli je deloval. Znal je privabiti mlado in staro in cerkve so bile polne otrok… Pokojni br. Metod je bil kaplan v Mariboru pri sv. Jožefu, ko sem se leta 1955 odločil, da tudi sam postanem kapucin. Tudi njemu dolgujem svoj redovniški poklic.

Z izredno vdanostjo je sprejemal kalvarijo svoje bolezni, globoko hvaležen vsem, ki so bili v tej hudi preizkušnji ob njem in mu pomagali. Naj sedaj njegove slepe oči vidijo in večno zrejo srečo nebes.

Br. Robert PODGORŠEK

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s